S supom med hribe: Belle montagne e lago freddo, per favore

“Lepe gore in mrzlo jezero, prosim,” sem si zabrundal, ko sem se lani poleti s svojim starim VW kombijem in fajn družbo odpeljal na kratek SUP trip v Italijo. Našli smo oboje, le vreme se je žal malo kremžilo.

Jezero Misurina ... (Foto: Daša Novak
Hribovska jezera so odlična za poletno suparijo. (Foto: Daša Novak)

Že v svojih bolj plezalsko fit časih sem vzljubil poletne Dolomite (zimski so že samoumevni). Prekrižarili smo jih v vse smeri in se ob tem vozili tudi mimo jezer. Takrat me ni vleklo k njim, odkar pa imam na strehi kamperja vedno tudi sup deske, so se stvari spremenile. Tudi zato smo se lani, ko na morju ni bilo ne valov, ne vetra, odpravili raziskovat nam bližnji del italjanskih gora in v dobrih treh dneh ugotovili, da bi jih rabili še kakih sedem ali raje deset.

Nam najbližja jezera smo seveda preveslali že večkrat, zato smo tokrat Rabeljskega in tudi jezero Cavazzo izpustili. Konje smo pognali mimo Tolmezza in v hrib proti kraju Sauris, kjer sva z Dašo še isti dan namočila deske v istoimensko vodo.

Jezero Sauris ... (Foto: Tomaž Košir)
Jezero Sauris. V globino meri do 132 metrov! (Foto: Tomaž Košir)

Sauris je staro umetno jezero, nekaj cestnih ovinkov pod vasjo s katero deli ime. Mojstri jezov so jezero ustvarili že leta 1948, pri tem pa so potopili tudi prvotno vasico Sauris. Danes lahko ruševine občasno pokukajo na zrak, če jezero izpraznijo, a vseeno se ni bati, da bi s smernikom zapeli ob kak dimnik, saj je na najglobjem mestu gladina vode kar do 132 metrov nad dnom jezera. Obala ni najbolj prijazna za dostop, do vode pa lahko kolikor toliko udobno pridemo le na nekaj mestih. Še posebej, če želimo v bližini tudi parkirati. A se da. Najbolj primerno mesto je ob cesti proti prelazu Pura, le malo preden se ta začne hitro vzpenjati. Malce slabši prvi vtis je na vodi hitro popravila igra barv, ki jo je prineslo popoldansko sonce, blažen mir in prijetno veslanje, skoraj 1000 metrov nad morjem … Veliki jez pa ta dan k sreči tudi ni popustil! (Klik na slike za povečavo)


Cesta nas je zvečer odnesla proti Cortini d’Ampezzo, ampak do tja nismo prišli. Prespali smo na parkirišču tik pod prelazom Tre Croci, skupaj s še nekaj deset drugimi avtodomarji. Sledil je jutranji skok v hribe in pogled na naslednji cilj, tokrat z višine. Jezero Missurina leži v dolini praktično tik pod slavnimi Tremi Cinami, vasica ob njem pa je tipična italijanska visokogorska turistična naselbina, poleti polna sprehajalcev in pleha. Že s hriba je bilo videti, da tokrat ne bo ravno blaženega miru, a bo vseeno zanimivo supati po naravnem jezeru na 1,754 metrih, s pogledom na slavne in fotogenične vrhove v okolici.

Jezero Misurina ... (Foto: Tomaž Košir)
Missurina, malo jezerce pod Tremi Cinami. (Foto: Tomaž Košir)

Missurina je malo jezerce, niti ne preveč globoko, saj zmore največ 5 metrov, njegova obala pa v dolžino meri 2,6 kilometra. Veslanje po njem nekoliko spominja na pomanjšano izkušnjo z Bleda, le da turisti tu namesto v cerkev s fotoaparati streljajo v okoliške hribe. Aja, leta 1956 so v okviru Olimpijskih iger v Cortini na tem jezeru izpeljali tekme v hitrostnem drsanju. Zadnjič na naravnem ledu! Naš obisk je pokvaril popoldanski dež, a zato se nismo nič manj “nadrsali”. Itak, saj smo plačali parkirnino! (Klik na slike za povečavo)


Zadnji dan smo vstali zgodaj, z namenom naskočiti dve vodi. Prva nas je čakala le malo nižje v dolini, druga še malo naprej proti Bellunu. “Ena bo za dopoldan, druga za popoldan,” smo splanirali …

Jezero Santa Caterina ... (Foto: Daša Novak)
Auronzo s svojim divjim jezerom in mrzlim vetrom. (Foto: Daša Novak)

Jezero Santa Caterina, ki sliši tudi na ime Auronzo, po kraju, ki leži ob njem, je še ena umetna luža, ozka in zelo dolga, pa hudičevo mrzla. Leži na nadmorski višini nekaj nad 800 metri, barva vode pa pogosto kar malce ustraši s svojim radioaktivno turkiznim nastopom. Mi smo se na “mestni” obali sparkirali sredi dopoldneva, a je bilo kljub soncu pošteno mrzlo. Za to je poskrbel močan vzhodnik, ki je vlekel po dolini in vse moje kompanjone odvrnil od zabave. Pa sploh ni bilo slabo. Malce protiveternega treninga je poplačal super downwind, pa še en in še en … (Klik na slike za povečavo)


Ko smo se popoldne ustavili še ob jezeru Cadore (ime si deli s celo dolino), ki ga nekateri kličejo tudi Piave, smo vajeni hribovskega vzdušja malo povesili nosove, a brez veze. To jezero resda ni pravo gorsko, a veslanje po njem ni bilo slabo.

Jezero Cadore ... (Foto: Daša Novak)
Ko se pumpa se pumpa. Starboard ogrevanje za Cadore. (Foto: Daša Novak)

Tudi Cadore je umetno jezero. Leži na nadmorski višini okoli 680 metrov, njegova površina pa meri 2,3 kvadratne kilometre. Na prvi pogled ni nič posebnega, a skriva tudi lepe in divje koščke obale. Eden od teh je zaliv, ki je že skoraj kanjon, malce severno od mostu čez jezero. Mi smo ga našli po naklučju in bili seveda zadovoljni. Še posebej ker je zaprl pot sicer zoprnemu vetru in s tem na vodo spravil tudi bolj temperaturno občutljivi del ekipe.
(Klik na slike za povečavo)

..
Štiri jezera v treh dneh. Če bi nas vreme ubogalo, bi lahko dodali še kakšnega. Na vodi smo bili v glavnem sami, razen enega pedalina na Misurini (sedeči veslači so zaključili pred našim nastopom) in lokalnega suparja, ki je na vodo jezera Cadore skočil, ko smo mi že praktično odhajali. Bi rekel, da je možak priletel po šihtu, ampak je bila nedelja. Sicer pa, je to sploh pomembno? Važno da se supa! 😉

Diskusija


Pojdi na vrh