Z desko in veslom skozi zgodovino

Veslanje na deski stoje je daleč najhitreje rastoč vodni šport na svetu. Govorimo o exploziji, ne bumu! Število ljudi, ki se z njim ukvarjajo danes, je menda že blizu polovice tistih, ki surfajo. A jahanje valov je kot šport in rekreacija prisotno že nekaj sto let, SUP pa je, če na hitro pogledamo, zares med nami le dobrih deset. Po tem takem se postavlja vprašanje, ali ima pisanje o zgodovini supanja sploh smisel, ali se je ta včeraj, predvčerajšnjim .. šele začela?

Zgodovina
Odvisno je seveda, kako na stvari gledamo. Če se odločimo, da je supanje na svetu le od trenutka, ko se je na vodi pojavil prvi kos opreme namenjen izključno veslanju na deski stoje, potem je zgodovina sicer tu, a je kratka in enostavna. Vse je jasno že, če si vzamemo pet minut za brskanje po internetu. Lahko pa domnevamo, da se šport ni zgodil kar čez noč in, da nekje morajo obstajati tudi korenine, ki segajo dlje v preteklost. To se sliši bolj zanimivo in kljub temu, da v šoli zgodovine nisem nikoli pretirano ljubil, sem se za supanje odločil žrtvovati. Baje, da napreduješ, če se lotiš stvari, ki jih najmanj maraš. Pa, da vidimo …

Začnimo torej na začetku, pri vprašanju, ki smo si ga zastavili že zgoraj: Kdaj in kje se je veslanje na deski stoje, kot ga poznamo danes, sploh začelo? Internet ponudi veliko odgovorov, tudi članki v revijah jih prinašajo, pa filmi, a so si med seboj malo ali celo zelo različni. Zmeda torej, ki jo bomo v tem članku poskusili raziskati.

Zaplete se že pri imenu. Po svetu najbolj uporabljan naziv za naš šport je Stand Up Paddling, skrajšano v SUP. A če iščemo začetke veslanja stoje, kar stand up paddling pomeni, bomo morali kopati zelo daleč v zgodovino. Že nekaj tisoč let pred Kristusom so namreč ribiči, lovci in bojevniki z obal Afrike in Južne Amerike svoje kanuje poganjali stoje in z veslom. Tako so pač videli bolje in dlje. Podobno velja za ribiče na bližnjem vzhodu, ki so že davno tega uporabljali nekakšen nizek čoln z ravnim vrhom na katerem so stali in ga poganjali z dolgim dvojnim veslom. Čoln je bil na prvi pogled celo malo podoben današnjim sup deskam, a širok cel meter in pol. V začetku 20. stoletja so podobno plovilo za reševanje iz vode začeli uporabljati tudi izraelski reševalci na plažah, ponekod pa ga menda uporabljajo še danes. Veslajo seveda še vedno stoje. Sicer pa, tudi na Bledu pletne poganjajo veslači na dveh nogah, pa gondoljerji v Benetkah … A resnici na ljubo nič od naštetega nima zveze z našim športom. Naziv veslanje stoje je pač preširok. Originalni angleški Stand Up Paddling smo si tudi mi enostavno prisvojili, kljub temu, da se po svetu uporablja še paddlesurfing in stand up paddleboarding. Oba sta v bistvu primernejša od prvega. Paddlesurfing, podobno kot windsurfing, pravzaprav opisuje deskanje na vodi, torej surfanje, z drugačnim pogonom (surfanje z veslom). Cilja ožje, kot samo veslanje stoje, a žal ne opiše bistvenega, da pri veslanju stojimo. Stand up paddleboarding opiše tudi to in poveže vse, veslanje, stoje in desko. S tem, ko desko dodamo veslanju stoje, pa določimo tudi prave kriterije za iskanje korenin športa. Ti nam pogled v preteklost takoj močno zožijo in usmerijo naravnost na zgodovino jahanja valov. Tako tisto na deskah, kot še starejše, v kanujih. Supanje je pravzaprav kombinacija obojega.

Avtor risbe: John Webber
Polinezijci so bili mojstri morjeplovstva in začetniki surf kulture. (Risba: John Webber)

Vse se je začelo s pomorščaki s Polinezije

Mojstri vodno športne kulture so bili že davno tega Polinezijci, ki so se v svoji zlati dobi razseljevali po Pacifiku. Njihove navigacijske sposobnosti, ki so temeljile predvsem na poznavanju zvezd, tokov, vremena in vetrov, so za današnje čase nepojmljive. Si predstavljate kakšni frajerji so bili njihovi navigatorji, ki so sredi Pacifika, po nekaj tisoč kilometrih plutja, brez super modernih tehničnih pripomočkov, znali zadeti točno določen otok? In to večkrat! Morje so imeli v krvi, zato ni čudno, da je tudi surfanje igralo veliko vlogo v njihovih življenjih. Na Havajih, kamor so najprej pripluli z otokov Marquesas, v Francoski Polineziji in s Tahitija (poglejte na zemljevid in si predstavljajte), se je kultura surfanja, “heʻe nalu” v njihovem jeziku, najbolj razvila. Ob tem se ne bomo zapletali še v zgodbo kdo in kje je prvi jahal valove in pustili ideje, da so bili to morda celo ribiči iz Peruja, ob strani. Za nas so pomembni pomorščaki s Havajev, ki so navdušili tudi kapitana Jamesa Cooka, ko je leta 1778, ob iskanju severnih “vrat” iz Pacifika, prvič priplul na Havaje. Njihovo surf kulturo je opisoval v svojih dnevnikih, zapiske pa je po Cookovi smrti, ko so ga ob drugem obisku, leto kasneje, do smrti potolkli prav Havajčani, uredil poročnik James King. S tem je zgodba o skoraj golem surfajočem ljudstvu prvič zašla na papir, z njim pa v Evropo.

To je prineslo začetek obdobja, ki za Havaje, njihove takratne prebivalce in surfanje ni pomenilo nič dobrega. Bolezni, ki so jih Evropejci prinesli na otoke, so redčile potomce neodpornih Polinezijcev, zategnjenci s stare celine, ki so postali številčno močnejši, pa so domačinom vsiljevali svojo, s strahovi prežeto kulturo. Ta je med drugim velevala, da mora biti človeško telo z oblačili ves čas pokrito od gležnjev do vratu, kar je skoraj gole havajske surfarje pahnilo med kriminalce in v nekaj desetletjih je na Havajih heʻe nalu skoraj izumrl.

Surfanje vseeno postane hit

A k sreči ima vsaka zgodba o traparijah, ki so jih v starih časih po svetu počeli ambasadorji “kulturnega” načina življenja (je zdaj kaj drugače?), tudi pozitivne like. Tiste domorodce, ki se prišlekom niso pustili in tiste prišleke, ki so razumeli in spoštovali tudi kulture na drugih koncih luže. Logično je torej, da se je tudi med surfarji in njihovimi oboževalci našlo nekaj tistih, ki so poskrbeli, da drsanje po valovih na Havajih ni povsem izginilo. Med prišleki, takrat že ameriškimi, je bil eden takšnih Samuel Langhorne Clemens, bolj poznan pod umetniškim imenom Mark Twain. Jap, avtor Toma Sawyerja je bil surfar! No, vsaj poskusil je biti, ko je leta 1872 obiskal Havaje. Njegovo surfanje oziroma poskus surfanja pri tem ni tako zelo važen, kot njegovo pisanje, ki je šport še enkrat poneslo v svet. V pismih s Havajev je med drugim pojasnil: “Le prvotni prebivalci, nihče drug, kopanje v valovih obvladajo popolnoma,” pri tem je s kopanjem v valovih ali s “surf-bathing” v originalu, mislil na jahanje valov. Opisal je tudi svoj poskus, pravzaprav izkušnjo avtentičnega surfaškega pranja v valu, citat pa bom tokrat, da mu ohranim dušo, pustil kar v originalu:

“I tried surf-bathing once, subsequently, but made a failure of it. I got the board placed right, and at the right moment, too; but missed the connection myself. The board struck the shore in three-quarters of a second, without any cargo, and I struck the bottom about the same time, with a couple of barrels of water in me.”

Za surfanje so se po tem začeli zlati časi. Na Havajih so kulturo preganjanja valov na deskah in v kanujih spet pridno gojili. Na plaži Waikiki, na jugozahodni obali otoka Oahu so ustanovili prvi klub, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pa se je začelo tudi zvezdniško obdobje surfanja. Na površje je priplavalo predvsem eno ime – Duke Kahanamoku. Odličen surfar je trikrat zapovrstjo osvojil naslov olimpijskega prvaka v plavanju, nato pa poskrbel za promocijo surfanja po celem svetu. Je tudi mož, ki mu mnogi pripisujejo vlogo izumitelja supanja, predvsem na podlagi posnetkov in fotografij, ki kažejo kako z veslanjem ujame val in ga nato stoje jaha. A večina ne opazi, da pod njegovimi nogami v teh primerih sploh ni surf deska, ampak zgodnji primerek avstralske surf smučke, ki jo je dobil v dar ob surfaškem obisku dežele tam spodaj. Pa je tukaj treba biti pikolovski? Surf deska ali surf smučka? Po moje je. Avstralsko reč se namreč praviloma vozi sede, z dvojnim kajakaškim veslom, kakršnega je imel tudi Duke, v deželi kengurujev pa živi še danes in izgleda kot zelo dolg, zelo ozek in nestabilen “sit on top” kajak.

Duke Kahanamoku
Duke Kahanamoku z družbo med izvajanjem “norčij” na surf smučki …

Duke Kahanamoku
… in tudi na surf deski, seveda brez vesla. (fotografiji: dukekahanamoku.com)

Prvi suparji, ali le prvi surfarji z veslom v rokah?

Zakaj je Duke na valu surf smučko rad vozil stoje, pa včasih nagovoril tudi druge, da so se z njim peljali in poskusili vstati, ni nikjer zapisano. A bolj kot to, da je izumljal nov šport, je verjetno, da je bila zadeva plod zafrkancije, mogoče igra kdo dlje ostane pokonci, pa verjetno malo tudi postavljanje pred drugimi. Konec koncev se tudi pri običajnem surfanju na deski med jahanjem valov stoji. Kahanamoku je pač, kot pravi surfač, to počel tudi na surf smučki. Zelo malo pa je možnosti, da je veliki promotor aloha duha takrat v svojem početju videl rojstvo nove oblike surfanja ali celo nov šport. Na nobeni fotografiji ga namreč ne vidimo veslati stoje nazaj ven, proti valu ali pa po mirni vodi, na primer med ogledovanjem mladenk na obali. Ideja je očitno morala še dozoreti.

Se pa iz istega časa najde tudi kakšne suparju sumljive fotografije z drugih koncev sveta. Ena takšnih je tudi s Hrvaške, iz okolice Delnic. Prikazuje možakarja, ki v betonskem bazenu izvaja nekaj supanju podobnega, a mogoče gre le za mestnega “cirkusanta”, ki drugim prikazuje umetnost lovljenja ravnotežja na plavajoči leseni deski. Kdo bi v bistvu vedel kaj je možakar takrat zares počel? No supal zagotovo ni, v to sem prepričan, kot sem tudi prepričan, da Duke Kahanamoku še ni izumil supanja, je pa bil pravi in velik vodni človek – waterman, ki je bil dovolj firbčen, da je videl čez rob svoje surf deske, kanuja in surf smučke, ter včasih, čeprav zgolj iz zabave, rad probal kaj novega. S tem pa je mimogrede zasejal še nekaj kar je kasneje postalo supanje. V to ni dvoma.

Delnice Hrvaška 1930
Delnice, Hrvaška, okoli 1930. Možakar “supa” na vratih ali kaj? (foto: neznan avtor)

Bolj resno se je reč namreč začela razvijati šele v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Generacija, ki jo je z namigom o veslanju stoje okužil Kahanamoku, se je zadeve ravno tako lotila na plaži Waikiki. Bratje in oče AhChoy, surf inštruktorji, nihče ni povsem gotov, kdo je bil prvi, so z vesli stopili na surf deske, ko so iskali opcijo za atraktivno fotografiranje svojih klientov- z vode. Pravzaprav so se zadeve bolj zavzeto lotili šele, ko je Robert AhChoy, bolj znan kot Bobby, doživel prometno nesrečo, v kateri si je tako zelo poškodoval kolena, da ni mogel več klečati, pa tudi plaval je zelo težko. Na surf longboard deski je tako po novem stal ves čas, poganjal pa se je z veslom, ki si ga je sposodil od veslačev v outrigger kanujih. Tako je lahko, vsaj do neke mere, še vedno opravljal delo surf inštruktorja, tehniko surfanja z veslom stoje pa je ob tem dovolj izpopolnil, da sta ga začela bolj redno pri tem spremljati tudi brat Leroy in oče John. Trije AhChoji so opremljeni z dragimi fotoaparati svojih klientov tako stoje veslali med valovi in njihove lastnike od blizu fotografirali med surfarskimi podvigi, ob vsem skupaj pa še kakšnega pokadili. Carji! Menda se je le redko zgodilo, da je kdo padel in v vodi fotoaparat uničil, a turisti so bili pripravljeni tudi na to ceno, v zameno za možnost, da so bili ovekovečeni tako, kot le redko kdo pred tem.

Bobby AhChoy
John “Pops” AhChoy v službi s klientko ali na čiku med gradbeno pavzo? (foto: James Davis)

Človek bi si mislil, da bodo vrli stoječi surfarji z vesli, prijel se jih je naziv Beach Boy Surfers, s svojim frajerskim početjem navdušili tudi množice drugih, a ni bilo tako. Njihove vragolije so bile večini drugih surfarjev čudne, glede na obstoječe fotografije očeta AhChoya v akciji, pa jim tega niti ne moremo zameriti. V neki ameriški reviji so zapisali: “Ok, ščitnike za kolena še razumemo, čeprav bi jih bolj pričakovali na Bobbyju, ampak kaj za vraga na njegovi glavi dela rumena delavska čelada?”

Morda je pa ravno hišo popravljal in je šel na vodo enega prižgat!

Družina AhChoy je na ta način začrtala pot sodobnega supanja, nekaj časa celo skupaj s Kahanamokujem, ki je z veslom v svojih poznejših letih stopil tudi na surf desko. A tudi oni tega še niso jemali kot nekaj novega, z vizijo. Za njih je bila to le drugačna opcija preživljanja službenega časa na vodi, nekakšno nujno zlo. Tako z vidika fotografiranja turistov, kot za Bobbyja, ki po poškodbi drugače surfati sploh ni mogel.

Potem pa se je med veslači pojavil John Zapotocky, eden redkih, če ne edini, ki so ga beachboysi s svojim početjem navdušili dovolj, da jih je začel posnemati. Bil je več kot 20 let starejši od Bobbyja, pa dve leti starejši od njegovega očeta Johna, a to ga ni motilo pri odkrivanju novih izzivov. Rodil se je leta 1918, pri dvaindvajsetih pa se je iz Pennsilvanije preselil na Havaje. Tam se je zaljubil v surfanje in surfarski način življenja (pa tudi v domačinko) in ko je na valovih plaže Wakiki nekoč opazil surfarja z veslom, bojda kar Kahanamokuja samega, se je odločil, da poskusi tudi sam: “Videl sem človeka, ki je surfal tako, da je valove lovili stoje, z veslom. Bil sem navdušen. Rekel sem si, da bi to rad počel tudi jaz, pa sem nabavil veslo in začel. Nehal nisem do danes,” je pred dobrimi tremi leti v intervjuju povedal sivolasi gospod, takrat star 91 let. Na stojalu na plaži Waikiki je imel svojo desko spravljeno več kot 60 let in še pri svojih poznih osemdesetih je z njo redno veslal stoje, občasno pa pojahal tudi kakšen val. Kasneje je pogostost veslanja zaradi vse več zdravstvenih težav moral zmanjšati, a kot je povedal, nikoli ni povsem nehal.

John Zapotocky, foto: Bobby AhChoy
John Zapotocky med SUP surfanjem na plaži Waikiki. (Foto: Bobby AhChoy)

John se je že dolgo tega odločil, da je to kar počne nov šport, občutno drugačen od klasičnega surfanja in od veslanja s kanuji. Sam ga je klical preprosto – veslanje stoje, rad pa je poudarjal tudi, da se tako lahko surfa celo takrat, ko valov ni.  “Ko enkrat poskusiš surfati z veslom stoje, ti je vse jasno. Ne vem zakaj bi si po tem sploh še kdo želel na deski ležati,” je svoje navdušenje rad izrazil Zapotocky. Po mnenju mnogih, ki ga delim tudi sam, je bil ravno on prvi pravi pionir supanja. Za razliko od predhodnikov z veslom namreč ni surfal le občasno, za zafrkancijo ali iz nuje, pač pa od prvega poskusa dalje ves čas, prepričan, da boljšega ni, pa tudi, da se bo iz tega še veliko razvilo. Živel je k sreči dovolj dolgo, da je videl kako prav je imel in kako njegov šport osvaja svet. Umrl je 13. oktobra lani, star 95 let.

John Zapotocky v videu, na plaži Waikiki leta 2010:

Med tem na drugem otoku

A zgodba supanja se v tistem času ni odvila tako enostavno. Navdušenje nad veslanjem na deski stoje, ki ga je v svojih najboljših letih kazal John, takrat ni prineslo rezultatov. Posnemovalcev spet ni bilo in ko so se AhChoyi umaknili, je Zapotocky na plaži Waikiki ostal osamljeni jezdec z veslom. Kazalo je na to, da bo šport izdihnil še preden se bo zares rodil, potem pa se je kar naenkrat začel razvijati drugod. Med drugim in najbolj intenzivno, na havajskem otoku Maui. Nikjer sicer ni zaslediti podatka o tem, da je ideja prišla z Waikikija, a lahko smo sto odstotni, da je. Če ne drugače, s pomočjo fotografij. Na otoku Oahu so tako ogenj supanja dodobra zanetili, v sodoben vodni šport pa se je nato razplamtel na Mauiju.

Tako kot na plaži Waikiki, so tudi na plaži Makaha za prve pokončne zavesljaje na surf deskah poskrbeli surfarji. Med njimi izstopata dve legendi, Laird Hamilton in Dave Kalama. Slednji je kriv, da sta se tega sploh lotila, saj je v obdobju ko ni bilo velikih valov, leta 2000, na fotografiranju za katalog znamke Oxbow iz dolgčasa predlagal, da iz avta prinese vesla za kanuje. Oborožena z njimi sta se podala na velike surf deske in z veslanjem stoje lahko ujela nekaj, sicer za surfarje nekoristnih valov. Stvar se je izkazala za uporabno in takšno surfarijo sta nato prakticirala redno, za trening v času brez dobrega swella. Vesla so pomenila več surfanja in večjo zabavo ob sicer dolgočasnem delu sezone, zato sta zadevo s kolegi nadgrajevala, najprej v glavah, nato pa konkretno.

Laird Hamilton
Laird Hamilton med “ustvarjanjem” z novim veslom. (foto: That First Glide)

Rojstvo sodobnega supanja

Tri leta so Laird, Dave, Brian Keaulana, Rick Thomas, Archie Kalepa in drugi tako veslali stoje, z vesli za kanuje. Potem je prišel trenutek, ko se je Hamilton odločil, da bi tehniko veljalo izpiliti in narediti korak naprej, v velike valove in na odprto morje. Motilo ga je, da so bila vesla kratka, zato je poklical izkušenega izdelovalca pripomočkov za veslanje, znamke Kialoa in mu naročil izdelavo dobra dva metra dolgega vesla, namenjenega izključno uporabi stoje, na surf deski. Mojster Dave Chun je tako izdelal prvi kos opreme, ki je bil namenjen le supanju, z njim pa je Laird med veslanjem lahko stal popolnoma pokonci. To je bil zadetek v polno, za mnoge pa tudi trenutek, ko se je sodobno supanje končno in zares rodilo.

Sledile so ideje o posebni SUP deski, ki bo daljša in stabilnejša od klasičnih longboardov in prva je prišla izpod rok legende surf dizajna, Garryja Lopeza. Z vesli se je vozilo vedno večje valove, počasi pa sta Hamilton in Kalama prišla tudi na idejo, da bi veslanje na deski stoje popeljala na odprto morje, kjer bi lovila pene in se na velikih vetrnih valovih vozila na daljše razdalje. Takšni “downwinderji” so sicer običajna trening rutina surfarjev na Havajih, v obdobjih brez dobrih valov za jahanje. Od točke a do točke b se spuščajo z valom in vetrom, leže ali kleče na deskah. S pojavom supanja je ta disciplina postala še zanimivejša. Stoje vidiš dlje in lažje oceniš kje in kdaj te bo ujel pravi val, ki te bo nesel daleč. Za ta namen sta naša pionirja dala izdelati še daljše deske, ki so segale preko 5 metrov. Te so omogočale dolge vožnje na položnih in velikih valovih odprtega morja. Zadeva je postala hit, z njo pa so se začeli ukvarjati številni znani vodni možje in dekleta. Najprej je osvojil igrišča v svoji domovini, na Havajih, z valovitega morja pa se je kmalu začel seliti tudi na evropska in ameriška jezera. S tem se je odprla povsem nova dimenzija, šport pa je prerasel okvire surfanja. Na gladki in mirni vodi je zadeva postala dostopna vsem, tudi tistim, ki se prej niso ukvarjali z nobenim vodnim športom. Začelo se je tekmovalno obdobje s kar nekaj disciplinami, ki danes pokrivajo vse, od jahanja valov, do dirk na popolnoma gladki vodi. Industrija opreme je ponorela …

Verjetno do sedaj najboljši film o supanju, z veliko zgodovine:

Tako smo prišli do sodobne zgodovine našega športa, ki pa se je bomo lotili v enem od prihodnjih člankov. Tokrat smo našli korenine, po njih priplezali na dan in odkrili nekaj imen, ki so usodno zaznamovala šport, ki danes podira vse rekorde v priljubljenosti. Lahko rečemo, da brez Polinezijcev in njihovega surfanja tudi supanja verjetno (še) ne bi bilo. Brez Duka Kahanamokuja morda družina AhChoy ne bi dobila prave ideje, John Zapotocky pa je bil tu, da je iz nečesa na videz nepomembnega in za koga celo manj vrednega, naredil življensko zgodbo z vizijo. Laird Hamilton in njegovi kolegi z valov na Mauiju so v tej zgodbi prepoznali potencial, vse kar je sledilo, pa je presenetilo tudi njih.

John Zapotocky je v enem svojih zadnjih intervjujev v šali dejal, da si nikoli ni mislil, da bo zaradi veslanja stoje, v zalivu ob plaži Waikiki, takšna gneča, da bo treba paziti na vodno-prometne predpise.

Diskusija


Pojdi na vrh